Glavna oseba je Paskal, ki gre naslednji dan v prvi razred. Nikakor ne more zaspati, ker je vzemirjen in zaskbljen, zato ima njegova mami z njim velike težave, da ga umiri in uspava.
Glavna oseba je tudi njegova mami, ki bi na vsak način rada naslednji dan urejena in dobre volje odpeljala svojega edinčka Paskala v 1. razred, vendar njen "lumpek" nikakor ni pripravljen zaspati brez njene navzočnosti, zato bolj in bolj izgublja živce, kljub temu da ga "razume" in "upošteva".
Tretja oseba nastopi samo po mobitelu, kajti Paskalov oče bi se moral ponoči vrniti, vendar je njegov let preložen zaradi vulkanskega dima. Obljubi (po telefonskem pogovoru z ženo), da bo pravočasno prišel na slavnostni sprejem prvošolcev oziroma na sprejem svojega sina v 1. razred. "Oče" nastopi v "finalu" igrice, ko ga mami in njen sin Paskal ugledata med zbranim občinstvom... Hec:)
Na odru naj bi bil naslednji "rekviziti": postelja, jedilna miza, pladenj, svetilka, knjižna polica, mini hladilnik in morda še kaj...
Aha, še ročna baterija, pa šolska torba, ki bo ob Paskalovi postelji, in...
Ops , začetek bi bil tak: v posodi s sadjem ali v džezvi (tja ga je skril - za hec -Paskal) zazvoni mamin telefon. Prva torej vstopi oziroma prihiti (in nastopi) na "oder" mama (Pika). Najprej nekaj časa išče svoj gsm in brunda sama pri sebi, kje da ga je spet pustila. Ko ga najde, se pogovri s svojim možem, ki ji potoži, da se vrne šele naslednji dan (zaradi težav z vulkanskim oblakom) z letalom in potem se odpelje naravnosti do šole na sprejem prvošolcev. Ko se poslovita, mami vsa jezna, ker ji je spet skril mobitel, pokliče Paskala na večerjo (hm, hrenovke, žemljica in sok).
------------------------------------------------
Mama: Paskaaal, večerja!
Paskal (prihaja na oder, navihano): Že grem, mami, že hitim, že drvim.
Mama: Jezna sem nate, že spet sem iskala svoj mobitel. Zadnjič si mi ga skril za straniščno školjko, včeraj v mikrovalovko, nocoj v vazo. Zakaj, Paskal, zakaj?
Paskal: Mami, samo za hec. Tako si hecna, ko se jeziš za prazen nič.
Mama: To ni noben hec, Paskal. Včasih odloča tisočinka sekunde, zato mora biti moj mobitel vedno na svojem mestu. Si me razumel?
Paskal: Pa saj nisi na olimpijskih igrah.
Mama: Dovolj besed! Očka nocoj še ne bo. Jutri pride naravnost v drugo nadstropje, kjer te bodo sprejeli v prvi razred.
-----------------------------------------------------
Nadaljevanje - upam- jutri:)
Tole pa je Tomotov komentar:
OdgovoriIzbrišiNo, napisal si malo. Meni tole iskanje mobitela deluje kot masilo, s katerim zelis nabijati cas. Precej bolje bi bilo, ce bi mamo klical kar Paskal in ji potozil, da ga skrbi, pa se potem med pogovorom pcasi se on pojavi na odru (ti in Pika vsak s svojo slusalko debatirata kot tipicna predstavnika sodobne mobi druzine).
Tudi ne vidim smisla v ocetovem oglasanju, ce se oce potem ne bo pojavil, ali ne bo imelo njegovo nepojavljanje nobenega vpliva.
Ne pozabi, za kaj gre v tvoji zgodbici: otrok je vznemirjen pred prvim solskim dnem. Gledalci se bodo s tem veliko lazje poistovetili kot z odsotnostjo oceta, ki ga je prekril vulkanski dim. Paskala je strah, ce bo v soli vse v redu. Ne more zaspati, skrbi ga, ce ima torbo pripravljeno, skrbi ga, ce bo malica okusna, skrbi ga, ce bo pravocasno vstal.
Da bi oce (hec ali nehec ali nateg) prispel v solo tik pred zdajci, je precej za lase privleceno. Ce je zmogel do sole, bi lahko prisel tudi do doma (saj nista 100 km narazen). Taksne ideje so prepisane iz tretjerazrednih ameriskih filmov, kjer morajo nujno vplesti se velik avto kot obezni del ameriskih sanj.
Vrni se k tistemu, kar sva imela ze pred dvemi tedni: mati, sin, napetost pred prvim solskim dnem. Iz tega s stopnjevanjem spisi kratko zgodbo in ne nateguj publike.
Lep pozdrav.
Tomo